(it. Palazzo Ducale di Venezia) je tipična gotska palača v Benetkah. V njej je prebival beneški dož (vojvoda). Današnja stavba je bila zgrajena med 1309 in 1424, (verjetno) delo arhitekta F. Calendario. Glavni vhod, Porta della carta, sta v poznem gotskem stilu leta 1442 dogradila brata G. in B. Don.   

Doževa palača - knjiga v kamnu

Vse od časov, ko je dož Angelo Partecipazio l. 810 prenesel sedež svoje vladavine iz Malamocca na otok Rivoalto (pri današnjem mostu Rialto), se je iskalo bolj primerno lokacijo za večjo in bolj reprezentativno palačo. Omenjeni dož je na mestu današnje palače l. 814 postavil neko vrsto srednejveškega obzidanega gradu, s štirimi vogalnimi stolpi in centralnim dvoriščem, najverjetneje pozidanega na rimskih ostankih. V narodnem uporu proti dožu Candianu IV l. 976 je ta trdnjava bila popolnoma požgana.
 

Pri gradnji čisto nove palače v 12. st. so se odločili za arabsko-bizantinski slog z beneškimi motivi, zgradbo so močno povečali in ji dodali uradne prostore, kot so to sodišče, občinsko palačo in javno loggio. Pozneje so dogradili še ogromno Dvorano velikega sveta, tedanjega zakonodajnega telesa beneške Republike.

 

Končno obliko je Doževa palača dobila po dodatnem povečanju 14.-15.st. in predelavi v beneško-gotski slog. Ponovni, katastrofalni požar 1483 je zahteval obnovitvena dela, katera je pričel arhitekt Rizzo (zbežal iz Benetk zaradi kraje večjega zneska denarja) in dokončal Lombardo začetek 16.st. Požara l. 1574 in 1577 sta uničila vredna dela slikarjev Bellinija, Tiziana in Pordenona. Po teh velikih požarih so razpisali arhitekturni natečaj za novogradnjo, na katerem je zmagal Andrea Palladio s svojo klasično renesančno palačo, vendar so Benečani izglasovali nazaj njihovo veliko marmorno lepotico z gotskim pridihom. Na koncu je Doževa palača le združila vse pomembne funkcije v eni sami stavbi: rezidenca dožev, sedež politične uprave, različnih svetov in komitejev, orožarna, sodišče, kaznilnica in konjušnica.

Palača je skozi svojo zgodovino nenehno rasla; spreminjala se je, kakor se je spreminjala Republika. Neskončne predelave so združevale različne funkcije z dograditvami novih kril stavbe, neštete obnove so se vrstile po požarih, vendar Palača je vse to preživela in se v celoti zaključila v svoji pravokotni obliki z velikim notranjim dvoriščem. Ruskin je pisal, da ga spominja na kačo, ki grize lasten rep.

 

Pod Francozi in Avstrijci je Palača večkrat spreminjala namen, od državnih uradov do knjižnice in arheološkega muzeja, šele 1924 jo je beneška občinska oblast odkupila od države in odprla javnosti kot muzej.

 

Današnja pročelja, eno proti trgu, eno proti morju, sta med najbolj impozantnimi deli gotske arhitekture na svetu. Prvo, kar preseneča je, da palača nima nobene obrambe - obzidja. Benečani so se počutili tako varne, da so smatrali svojo vladavino za nedotakljivo in namensko niso postavili nobenih obrambnih zidov, da bi svetu in meščanom pokazali svojo moč.

 

Od tako velike stavbe bi pričakovali debele in trdne nosilne stene v pritličju, ampak tukaj je ravno obratno: v pritličju se vrsti 35 gotskih šiljastih lokov, katerih sence povzročajo iluzijo mogočnosti . Nad njimi je balkon okoli celega pročelja s 70-imi razigranimi arkadami prvega nadstropja, ki spominjajo na bogato okrancljano krono z enakim številom marmornih štiriperesnih detelic. Zdi se, kot da bi cela palača stala na rahlih, tenkih nogicah, ki ustvarjajo videz prostornosti, zračnosti in svetlobe. Zdi se, da Palača kljubuje zakonom težnosti. V resnici so stebri še 40cm vkopani v zemljo in slonijo na ogromnih blokih istrskega kamna.

 

Igro svetlobe dopolnjuje še vrhnje nadstropje (v višini dveh nadstropij) v mozaiku damasknega vzorca rožnastega, sivega in belega marmorja, sploh v odsevu morja iz lagune. Vsi stebri v pritličju in prvem nadstropju so iz belega istrskega marmorja. Vendar, na prvem nadstropju, šteto od cerkve proti morju se opazi, da sta deveti in deseti steber rožnate barve. Tako je označeno mesto s katerega je dož opazoval uradne ceremonije na odprtem. Z istega mesta so javno naznanili smrtne kazni, včasih tudi razstavili trupla kriminalcev.

 

Celotna zgradba ima videz velikanske kocke, ki pluta na morju, kot samo mesto v katerem je zgrajena. Kot je rekel Proust, Doževa palača je izven dosega smrti... Mogoče je ravno zato njegova babica, čeprav na smrtni postelji, želela obiskati Doževo palačo.

 

Stebri in kapitelji so okrašeni z več kot 600 različnimi plastikami, med njimi so najbolj znane Noetovo pijanstvo in nadangel Rafael (vogal proti zaporom), Adam, Eva in nadangel Mihael (osrednji vogal), oz. Salomonova sodba in nadangel Gabriel (vogal proti cerkvi). V ostalih motivih se mešajo zgodovina in mit, sveto in posvetno kot, da bi brali mešanico Svetega pisma in Ptolemejeve Tetrabiblije (astrološke prerokbe). 42 kapiteljev je zamenjano s kopijami ob obnovi v 19.st. Originali so razstavljeni v muzeju Doževe palače.

 

Porta della Carta, ob sami cerkvi sv. Marka, je monumentalni glavni vhod v Palačo, okrašen s skulpturami kardinalov na obeh straneh, nad vrati je dož Foscari, klečeč pred beneškim krilatim levom, nad njima je sv. Marko evangelist, čisto na vrhu Pravica.

 

Skozi glavni vhod je vidno Stopnišče velikanov, poimenovano po kipih bogov Marsa in Neptuna, simbolični prikaz nadvlade Beneške republike na kopnem in na morju. Prav na vrhu teh stopnic so »kronali« dože s simbolično predajo doževske kape (corno) potem, ko se je dož zavezal spoštovati in čuvati zakone države.

 

Notranje dvorišče ima delno renesančna pročelja iz 16.st. Na njem sta tudi dva najlepša beneška vodnjaka (vere da pozzo). Legenda pravi, da se za en kovanec, vržen v vodnjak, vrnete v najlepše mesto na svetu. Za dva kovanca se poročite z izbrano osebo, za tri kovance sledi ločitev...

 

V notranjosti se vrstijo dvorane, okrašene s pozlačenimi lesorezi, starinskim pohištvom, orožjem in slikami beneških mojstrov: Avvogaria (pravni oddelek, odvetniki in notarji), Milizia da Mar (pomorska policija), Sala dello Scrutinio (v kateri je posebna komisija preštevala glasove ob volitvah dožev), Sala del Collegio (kjer je dož s svetniki sprejemal tuje poslance in ambasadorje), Sala del Senato (senatorji so bili izbrani iz vrst velikega sveta), Sala del Consiglio dei Dieci (svet deseterice, posebej izbrani člani velikega sveta, ki so imeli neomejena pooblastila glede varovanja države in celo kontrole samega doža) ipd.

 

La Scala dOro (Zlato stopnišče - poimenovano po izjemno bogatih reljefnih štukaturah, freskah in zlatem okrasju) pelje v zgornje nadstropje do doževih apartmajev, iz katerih se je dož lahko po potrebi spuščal do uradnih prostorov.

 

Največja dvorana v Palači je Sala del Maggior Consiglio (Dvorana velikega sveta). Dolga je 54m, široka 25m ter visoka 15,40m in nima nobenega podpornega stebra, razen svojih štirih sten (1350 m2!). Razen Tintorettovega Raja, največjega olja na platnu na svetu (22m x 7m), so v njej dela beneških mojstrov tako, kot drugod v Palači, nastala v 16.st. po posebnem državnem naročilu: Tintoretto, Veronese, Palma ml., Bassano in Vicentino so naslikali zgodovino Benetk, od njene mitološke ustanovitve, preko zmagovitih pomorskih bitk vse do portretov dožev. Na ta način so vsaj delno, po spominu, obnovili slike uničene v požarih in oživeli stare izgubljene simbole. Zbirka teh del predstavlja etos beneške skupnosti in alegorijo same Republike.

 

»Na poti skozi dvorane Doževe palače se človek prebija iz čudeža v čudež. Cela zgodba mesta se predstavi skozi dela največjih umetnikov. To je pot skozi zgodovino.« (Chateaubriand).

 

En pesnik je nekoč napisal, da je Doževa palača ljubezenska pesem Benečanov njihovemu mestu.


Vendar, tudi v Doževi palači ni vse tako zelo sijajno - del palače so bili tudi zapori, deljeni na dve vrsti: pozzi in piombi.

 

Pozzi so bili zgrajeni na zadnji strani palače, ob kanalu od katerega so jih delile lesene stene. Vseh 12 celic je bilo pod gladino morja in jih je včasih zalila voda. Zaradi tega so pogoji bili nevzdržni: vlaga, smrad, tema, slaba hrana - ti zapori so bili namenjeni najhujšim kriminalcem in morilcem iz vrst navadnega naroda. Po legendi, naj bi na smrt obsojenim omogočali še eno možnost rešitve: če bi obšli četrti steber (šteto z leve proti desni) na zunanji strani Palače brez, da padejo v morje (nekoč je voda segala do same Palače), so jim spremenili kazen iz smrtne v doživljenski zapor. Naj ne bi nikomur uspelo.

Bolj srečni zaporniki (politični zaporniki in tisti, ki so čakali na sojenje) so bili zaprti v eni izmed sedmih celic v podstrešju, imenovanih piombi po neprebojnih svinčenih ploščah s katerimi je bila pokrita streha (piombo=svinec). Zaradi svinčene strehe so temperature poleti bile izjemno visoke, pozimi pa nizke. Zaporniki so vseeno uživali določene ugodnosti: lahko so prinesli svojo posteljo in krožnike, knjige in oblačila, redno so jim čistili celico, hrano so jim pa za njihov denar lahko prinesli od zunaj. Vsakodnevno so jih peljali na sprehod izven celice. Tukaj je zaradi heretizma l.1593 bil zaprt Giordano Bruno, katerega je dož Mocenigo izdal inkviziciji.

 

Kljub temu, da so beneški zapori veljali za izredno varne, Giacomo Casanova, legendarni ljubimec in osvajalec ženskih src je, zaprt v piombih zaradi posedovanja knjig o spiritualizmu, v noči iz 31. oktobra na 1. november 1756, razbil leseno ogrodje strešne konstrukcije in odmaknil eno svinčeno ploščo. To mu je verjetno uspelo s pomočjo sojetnika Marina Balbija. Čez streho se je uspel spustiti v notranjost Palače, od kod mu je, misleč da je po napaki zaklenjeni pisar, pot v svobodo odprl paznik Palače. Pred pobegom v Pariz naj bi si Casanova privoščil še zadnjo kavo v Caffe Florian!

 

Razen rednih ogledov Doževe palače, dvakrat dnevno se je možno udeležiti posebnega programa »Tajni itinerarji«, kjer vas popeljejo v Cancellerio, salo treh inkvizitorjev, mučilnico in zapore, od kod se je Casanovi posrečil spektakularni pobeg, edini v zgodovini beneških zaporov.