16. stoletje je prineslo preobrat v načinu trgovanja. Geografska odkritja so prinesla nove trgovske poti (mimo Rta dobrega upanja), kar je izključilo karavane do sredozemskih pristanišč.

 

Benetke so v tem času imele dosti večjo konkurenco kot dotlej. Bolj kot bitke so uporabljale svoje diplomatske stike in spretnost, kar se je v preteklosti (in bodočnosti) pokazalo kot izredno uspešno. Z zahodnimi deželami so hotele enotno napasti Turke, saj so le-ti leta 1529 skoraj osvojili Dunaj, napredovali so pri zavzemu Cipra, ki so mu vladale Benetke. Benetkam se sta se pridružila le Vatikan ter Španija, vendar vsak s svojim interesom in posledično so Benečani sramotno izgubili oblast nad Ciprom. Turki so združene sile premagale v barbarski bitki na vzhodnem delu Cipra, kar je začasno poenotilo združene sile.

Benetke, Vatikan in Španija so prisegli, da ne bodo prenehali, dokler dokončno ne bodo premagali Turkov. Ko so l. 1571 z izjemno floto pripluli do otoka Lepanto v Grčiji, kjer je bila zasidrana turška flota, je bitka pri Lepantu prišla v zgodovino kot zadnja bitka galej na vesla in kot velika zmaga krščanskih sil. Benetke so želele ta zmagoviti pohod nadaljevati, ostali dve sili pa ne. Ponovno so se tri flote zbrale skupaj leta 1572, vendar žal tokrat brez uspeha. Ko so Benetke izgubile podporo ter zaupanje ostalih dveh sil, so ponudile mir Konstantinoplu. Pokazalo se je, da veličastna zmaga pri Lepantu na koncu ni prinesla nikakršnih oprijemljivih uspehov.