(it. Ala Napoleonica) se nahaja nasproti basilike sv. Marka in velja za najmlajšo stavbo na trgu. Napoleon se je po prevzemu oblasti l. 1797 odločil, da si zgradi spomenik tam, kjer to Benečane najbolj boli - na trgu sv. Marka. V svoji stavbi je prirejal najrazličnejše zabave ter sprejeme, vendar v stavbi ni nikoli prespal.

Napoleon Bonaparte je želel Benetkam pustiti svoj pečat, saj je bil prvi kateremu je uspelo osvojiti vsemogočno republiko Serenissimo. V ta namen je dal zrušiti cerkev San Geminiano in na njeno mesto postavil svojo plesno salo. Na trgu svetega Marka so se začele gradnje nove stavbe leta 1808. Salone Napoleonico je bil dokončan leta 1822. V stavbi je gostil vse svoje prijatelje, tako kot tudi nasprotnike, prirejal veselice, raznorazne pogostitve ter plese. Kot znak svoje superirnosti se je odločil, da v novozgrajeni stavbi na trgu ne prespi niti ene noči. Za svojo rezidenco si je izbral palačo na Canale Grande.

 

V stavbi se danes nahaja Muzej Correr, v katerem odkrivamo skrivnosti beneške umetnosti in zgodovine. Muzej nosi ime po Teodoru Correrju (1750-1830), uglednemu plemiškemu možu, ki je bil veliki ljubitelj umetniške kulture in strasten zbiralec umetniških del. Svojo kolekcijo je zelo precizno urejeval v treh salah in 20 sobah svoje hiše. Tukaj se hranijo: rokopisi, slike, lesene figure, srebrnjaki, mala orožja, naravni materiali,... V svoji oporoki je Teodoro Correr precizno poudaril, kdo lahko obišče muzej in ob katerem času. Za nemoteno poslovanje muzeja so morali  učenci in znanstveniki prispevati svoje zbirke in zanimive podatke, pa tudi nekaj beneških ducatov (zecchino-v). Tako je Correr želel ustvariti ne samo muzej oziroma veliko galerijo, temveč tudi prostor za nove ideje mladih raziskovalcev , občudovalcev zbirk in nenazadnje prostor barvitih slik, raznih predmetov in čudovitih izložb.

Muzej pa ni izpoljneval celotne funkcije, ki jo je zapisal Correr v Donacijskem pismu Republiki. Prvič je bil odprt za javnost 1836. Eden izmed treh direktorjev zbirk, Vicenzo Lazari je uredil zbirko po muzejski logiki, da bi ta bila predstavljena bolj pregledno in profesionalno. Poskrbel je, da bodo zbirke numerirane, zapisane v registre, nekatera dela tudi obnovljena, urejal podatke o novih donacijah. Dvorane je ločil v delavnice oz. gabinetto di studio, drugi del je bil namenjen izključno izložbam. Dela, katera ni želel obdržati v muzejski zbirki, je dal uničiti. Bil je mnenja, da trgajo vez med donatorskimi zbirkami Correrja in novimi donacijami drugih umetniških duš. Sobe z umetninami so bile urejene in tako so vodiči imeli možnost predstaviti Benečanom in drugim obiskovalcem novo atrakcijo v mestu, katera ni smela biti spregledana.

Združenje Musei Civici Veneziani je imelo vlogo povezati muzeje, knjižnice, galerije v eno enoto. Vse zbirke palače Correr so premestili v Fondaco dei Turchi, drugi sedež Muzeja Correr.

1922 leta so muzej ponovno prestavili, tokrat zadnjič, in sicer na strani novih Prokuracij v Ali Napoleonici. Ta projekt je uresničil pomočnik tajnika muzeja Belle Arti.

V tem času si v palači Fondaco dei Turchi ustvari sedež Museo di Storia Naturale.