Izvor karnevala

Med zmago doža Vitale Micheli proti Ulrichu II (patriarh Akvileje) leta 1162, so Ulricha II kot zapornika skupaj z 12 uporniki ujeli med bitko za prevlado nad Gradežem. Ulricha II so spustili pod pogojem, da letno plača Benetkam oškodnino v obliki:
– 12 hlebcev kruha
– 12 svinj
– 1 bika

Takrat je začela tradicija klanja bika ter dvanajst svinj na trgu sv. Marka v obdobju današnjega pustnega torka (v beneškem dialektu: Ziomba Grasso) kot praznovanja zmage proti Ulrichu II.

Prvi pisni izvori praznovanja so iz 13. stoletja, ko so maskirani moški ciljali ženske z jajci. Pisna sled je iz Beneškega zakonika iz leta 1268, katera prepoveduje to dejanje.

Zgodovina karnevala:
Najstarejši zapisi o beneškem karnevalu segajo v leto 1094, ko je bilo treba stare poganske navade nekako prilagoditi krščanskim razmeram in od takrat se redno pojavljajo letna poročila o bleščečih praznovanjih, kakršna niso poznali niti najimenitnejši dvori po Evropi. Leta 1296 je beneški senat uradno določil praznovanje na zadnji dan pred postom. Tako jebeneški karneval razglašen za javni praznik.

Kar nekaj stoletij je beneški karneval pričenjal na prvo nedeljo v oktobru in se stopnjeval do vrhunca na Pustni torek, dan pred postom. Sama beseda „karneval” je nastala iz latinskega izraza carnem levare (prenehati uživati meso). Izraz se nanaša na postni čas, oziroma na pepelično sredo, ko so se ljudje na nek način poslavljali od mesa in pripravljali na post.
Pozneje so zamaknili pričetek karnevala na 26. december, dan sv. Štefana. Uporabo mask je urejala vrsta zakonov, po katerih je bilo dovoljeno biti maskiran samo v tem obdobju. Edina izjema je bila maska imenovana bautta, katera je bila dovoljena, po stari navadi, od prve nedelje v oktobru naprej.

Prvotni karneval je vseboval mnogo starogrških in rimskih elementov, od katerih so jih nekaj pozneje opustili, mnogi pa so se nekoliko spremenjeni ohranili do danes. V srednjeveških časih so na Trgu sv. Marka, nabrežju Riva degli Schiavoni in po vseh večjih trgih v mestu postavljali stojnice s hrano in pijačo – pekli so fritolle (drobne krofe), prodajali sladki kostanj in sladice iz oddaljenih krajev. Trobente, piščali in bobni so se oglašali cele dneve. Prirejali so razkošne ognjemete, Castellani in Nicoletti (fantje iz obeh bregov Canala Grande) so tekmovali v „Herkulovi moči”, oz. kdo bo napravil višjo človeško piramido, plesala se je moresca (španski ples, ki simbolizira bitko med kristjani in Mavri). Vrstile so se predstave v satiričnih lutkovnih gledališčih na prostem, eksotične živali so poplesovale na takte glasbe. Množično se je igrala loterija, jasnovidci so napovedovali prihodnost, zoboderi so ponujali poceni storitve, mazači so prodajali čudežne zdravilne napitke. Tri dni in tri noči so maske pile, pele, plesale in se zabavale na dvorišču palače Fondaco dei Tedeschi (današnje največje nakupovalno središče ob Rialtu). Vrhunec dogajanja je predstavljal atraktiven, vendar nevaren „golobičin let”, ko je posebej usposobljen akrobat po žici drsel z zvonika Campanile vse do Doževe palače in spotoma s cvetlicami posipal navdušeno množico pod njim! Na pustni torek so rajajočo gručo mask zvonovi cerkve San Francesco della Vigna ob polnoči opomnili, da je konec veselja in da prihaja čas, ko se bo treba postiti in pokesati.
Uporaba maske je znana tudi v grškem in rimskem gledališču vse do italijanske comedie dellarte preko katere se beneške maske razširijo po celi Evropi. Skrivnostni svet maskiranja izvira iz najtemnejših kotičkov človeške duše. Beseda „maska” izvira iz lombardskega naziva za mrtvo osebo ali dušo iz podzemlja. Prav zaradi takšnega, rahlo demonskega izvora maske, se je uradna cerkev v srednjem veku rabi mask še posebej upirala. Ljudje so že od nekdaj v maski odkrivali nekaj privlačnega, saj se človek z njeno pomočjo spremeni, postane druga oseba; skrit za masko se lahko nekaznovano norčuje iz drugih, služabnik vsaj za nekaj časa postane enak svojemu gospodarju. Beneška aristokracija je bila vedno tako modra in zvita, da je praznik obrnila sebi v prid in nezadovoljnim ljudem ponujala dovolj zabave in veselja in tako še utrjevala svojo oblast. Prireditvam, na katerih so ljudje nosili maske in z njimi izražali tudi svoje nezadovoljstvo nad razmerami, so oblasti že zelo zgodaj začele posvečati veliko pozornost.

Velikokrat so se pojavili razni nepridipravi, ki so, skriti za masko brez strahu sleparili in kradli. Zato je država maske strogo predpisovala in nadzirala, predpis iz leta 1339 za tatove zahteva visoke denarne kazni, poznejši predpisi pa so za krajo predvideli celo do dve leti ječe, za umor pa smrtno kazen.

Bilo je na tisoče različnih vrst mask, ki so se spreminjale skozi čas. Vsaka maska nosi v sebi predispozicijo simbologije in kulturnih vplivov, ki so slikali trenutek nekega obdobja. Med tradicionalne maske se šteje bautta, originalna beneška maska, bele barve, kratka, pokriva le oči in nos (pozneje se je pripisovala tudi Casanovi), ponavadi v kombinaciji s črnim svilenim naglavnim prekrivalom z izrezom za obraz, črnim beneškim trirobim klobukom (tabarro) in črnim, dolgim pregrinjalom. Nosili so jo ljudje vseh slojev in obeh spolov, kar je verjetno razlogov za njeno veliko razširjenost. Obstaja tudi njena črna izvedenka, moretta, katero so poglavitno nosile ženske. Pantalone, z nagubano kožo in dolgim nosom, v rdečem kostumu in temnem pregrinjalu; arlecchino, v karirasti obleki, se je ponavadi norčeval iz vseh in izvajal razne akrobacije; dottore z velikim, ptičjem kljunu podobnim kljukastim nosom, v katerega so v času kuge tlačili aromatična zdravilna zelišča, kot zaščito pred „črno smrtjo”; gnaga, maska, katera poudarja biseksualnost in spreminja žensko v moškega in obratno; mattacino, dvorski norček; colombina, pulcinella, balanzone, brighella itn.

Mojstri, kateri so izdelovali maske, so iz tega razvili donosni posel in so se celo organizirali v ceh. Tehnike oblikovanja mask iz lepljenega, večplastnega papirja so se nenehno razvijale, dekoracije v zlatu in vseh možnih barvah so vedno več pridobivale na vrednosti. Določeni mascareri so delali izključno za najbolj bogate družine, za katere so se maske pripravljale več mesecev vnaprej. Do današnjega dne se je v Benetkah zadržala tradicija ročne izdelave mask in v vsaki delavnici je moč odkriti neko skrivnost ali posebnost. Znameniti režiser Stanley Kubrick je za svoj zadnji film „Oči široko zaprte” (Eyes Wide Shut) izbral maske enega izmed mojstrov v bližini mostu Rialto. Maska, vezni člen med primitivnimi pogani in razvito družbo, še naprej predstavlja šifro za vstop v svet drugačne realnosti, provokativne, zavajajoče in vznemirjajoče… Kot kakšen plemenski totem, istočasno nastopa v vlogi gledalca in igralca v scenariju zgodovine in simbolike Benetk.

Nekateri karnevali, posvečeni pomembnim dogodkom so se v zgodovino vpisali kot najimenitnejši vseh časov: 1572, v čast zmage nad Turki pri Lepantu; 1587, znan po impozantni procesiji konj in kočij skozi mesto; 1696, ko se je vsa ugledna moška gospoda preoblekla v dame in obratno…

Karneval je v 17. in 18. stoletju dosegel status dobičkonosnega posla za celo Republiko. Mesto je že računalo na uspešno izvedbo praznika, da bi lahko točaji, gostilničarji, vinarji, hotelirji, trgovci, izdelovalci mask, ribiči, prevozniki, gondolijerji, krojači, klobučarji, frizerji in ostali prišli do največjega zaslužka v letu dni. S karnevalom se je tudi uradno rodila turistična industrija. Karneval je postal tako pomembna gospodarska panoga, da je senat zatajil smrt doža Renierja, ki je umrl sredi praznovanja 1789 in so novico objavili dvajset dni pozneje, da ne bi prekinili ali prizadeli pustno rajanje. Benetke so doživljale največji razcvet kulturnega in zabavnega življenja od kar so izgubile pomen v svetovni trgovini. V tem času so v Benetke prihajali razni umetniki kot npr. Goldoni, Vivaldi in Canaletto. Karnevala se je udeleževal celo dož z vsemi tujimi ambasadorji.

Padec Republike 1797 je pomenil tudi konec tradicije karnevala: Napoleon je prepovedal pustovanje! V 19. stoletju se je z industrializacijo spremenil tudi način življenja in karneval je v celoti izgubil pomen. Stoletja stare maske in kostumi so povsem izginili vse do leta 1979, ko so se beneške lokalne oblasti odločile obuditi karneval kot turistično znamenitost in so se tradicionalne pustne pojave spet začele vračati na ulice in trge. Današnji beneški karneval je ob karnevalu v Rio de Janeiru in Mardi Gras v New Orleansu eden največjih in najbolj pomembnih na svetu. Maske živijo ponovno…