Otok Murano je po svetu poznan po izdelavi steklenih umetnij, katera je nadomestila prvotni dejavnosti – ribolov in solinarstvo. Podobno kot Benetke je tudi Murano sestavljen iz otokov ter mostov. V dosti manjši podobi se v mestu nahaja tudi Canale Grande.
Otok so sprva naselili Rimljani, kasneje prebivalci Altina in Oderze. Sprva so se preživljali z ribolovom ter deloma s solinarstvom. Do enajstega stoletja je veljalo za središče mesta, saj so po tem letu zabeležili preseljevanje v Dorsoduro (danes sestier v središču mesta). Murano je imel tudi svojo vlado, katero so pa pod pritiskom Benečanov opustili v 13. stoletju. Kljub priznanju Beneške vlade so na Muranu ohranili svojo valuto in izdelovali lastne kovance.
Leta 1291 so na silo preselili vse izdelovalce stekla na Murano, da bi preprečili požare na glavnem otočju. Izdelovali so umetnine (steklene kroglice) in ogledala. Izdelava umetnin v kombinaciji z bakrom je osnovana na Muranu. Za kratek čas je otočje veljalo za največjo proizvodnjo stekla v Evropi. Do danes velja, da na otoku Murano izdelujejo najlepše lestence na svetu. Kljub zatonu Beneške republike v 18. stoletju so na otoku ohranili proizvodnjo.
V 15. stoletju so začasno gradili lepe palače na otoku (kot vikende), vendar so to dejavnost hitro opustili.
Na otoku se nahaja zanimiv muzej steklarstva v palači Giustinian, katerega so odprli leta 1861. Osnoval ga je takratni župan Murana, Antonio Colleoni ter zgodovinar vincenzo Zanetti. Leta 1862 so muzeju dodali še šolo risanja. Zaradi finančnih težav je leta 1923 padel pod okrilje Beneških civilnih muzejev. Leta 1932 so ga reorganizirali ter stavbo obnovili.