(it. Palazzo Ducale di Venezia) je tipična gotska palača v Benetkah. V njej je prebival beneški dož (vojvoda). Današnja stavba je bila zgrajena med 1309 in 1424, (verjetno) delo arhitekta F. Calendario. Glavni vhod, Porta della carta, sta v poznem gotskem stilu leta 1442 dogradila brata G. in B. Don.
Doževa palača – knjiga v kamnu
Vse od časov, ko je dož Angelo Partecipazio l. 810 prenesel sedež svoje vladavine iz Malamocca na otok Rivoalto (pri današnjem mostu Rialto), se je iskalo bolj primerno lokacijo za večjo in bolj reprezentativno palačo. Omenjeni dož je na mestu današnje palače l. 814 postavil neko vrsto srednejveškega obzidanega gradu, s štirimi vogalnimi stolpi in centralnim dvoriščem, najverjetneje pozidanega na rimskih ostankih. V narodnem uporu proti dožu Candianu IV l. 976 je ta trdnjava bila popolnoma požgana.
Pri gradnji čisto nove palače v 12. st. so se odločili za arabsko-bizantinski slog z beneškimi motivi, zgradbo so močno povečali in ji dodali uradne prostore, kot so to sodišče, občinsko palačo in javno loggio. Pozneje so dogradili še ogromno Dvorano velikega sveta, tedanjega zakonodajnega telesa beneške Republike.
Končno obliko je Doževa palača dobila po dodatnem povečanju 14.-15.st. in predelavi v beneško-gotski slog. Ponovni, katastrofalni požar 1483 je zahteval obnovitvena dela, katera je pričel arhitekt Rizzo (zbežal iz Benetk zaradi kraje večjega zneska denarja) in dokončal Lombardo začetek 16.st. Požara l. 1574 in 1577 sta uničila vredna dela slikarjev Bellinija, Tiziana in Pordenona. Po teh velikih požarih so razpisali arhitekturni natečaj za novogradnjo, na katerem je zmagal Andrea Palladio s svojo klasično renesančno palačo, vendar so Benečani izglasovali nazaj njihovo veliko marmorno lepotico z gotskim pridihom. Na koncu je Doževa palača le združila vse pomembne funkcije v eni sami stavbi: rezidenca dožev, sedež politične uprave, različnih svetov in komitejev, orožarna, sodišče, kaznilnica in konjušnica.
Palača je skozi svojo zgodovino nenehno rasla; spreminjala se je, kakor se je spreminjala Republika. Neskončne predelave so združevale različne funkcije z dograditvami novih kril stavbe, neštete obnove so se vrstile po požarih, vendar Palača je vse to preživela in se v celoti zaključila v svoji pravokotni obliki z velikim notranjim dvoriščem. Ruskin je pisal, da ga spominja na kačo, ki grize lasten rep.
Pod Francozi in Avstrijci je Palača večkrat spreminjala namen, od državnih uradov do knjižnice in arheološkega muzeja, šele 1924 jo je beneška občinska oblast odkupila od države in odprla javnosti kot muzej.
Današnja pročelja, eno proti trgu, eno proti morju, sta med najbolj impozantnimi deli gotske arhitekture na svetu. Prvo, kar preseneča je, da palača nima nobene obrambe – obzidja. Benečani so se počutili tako varne, da so smatrali svojo vladavino za nedotakljivo in namensko niso postavili nobenih obrambnih zidov, da bi svetu in meščanom pokazali svojo moč.
Od tako velike stavbe bi pričakovali debele in trdne nosilne stene v pritličju, ampak tukaj je ravno obratno: v pritličju se vrsti 35 gotskih šiljastih lokov, katerih sence povzročajo iluzijo mogočnosti . Nad njimi je balkon okoli celega pročelja s 70-imi razigranimi arkadami prvega nadstropja, ki spominjajo na bogato okrancljano krono z enakim številom marmornih štiriperesnih detelic. Zdi se, kot da bi cela palača stala na rahlih, tenkih nogicah, ki ustvarjajo videz prostornosti, zračnosti in svetlobe. Zdi se, da Palača kljubuje zakonom težnosti. V resnici so stebri še 40cm vkopani v zemljo in slonijo na ogromnih blokih istrskega kamna.
Igro svetlobe dopolnjuje še vrhnje nadstropje (v višini dveh nadstropij) v mozaiku damasknega vzorca rožnastega, sivega in belega marmorja, sploh v odsevu morja iz lagune. Vsi stebri v pritličju in prvem nadstropju so iz belega istrskega marmorja. Vendar, na prvem nadstropju, šteto od cerkve proti morju se opazi, da sta deveti in deseti steber rožnate barve. Tako je označeno mesto s katerega je dož opazoval uradne ceremonije na odprtem. Z istega mesta so javno naznanili smrtne kazni, včasih tudi razstavili trupla kriminalcev.
Celotna zgradba ima videz velikanske kocke, ki pluta na morju, kot samo mesto v katerem je zgrajena. Kot je rekel Proust, Doževa palača je izven dosega smrti… Mogoče je ravno zato njegova babica, čeprav na smrtni postelji, želela obiskati Doževo palačo.
Stebri in kapitelji so okrašeni z več kot 600 različnimi plastikami, med njimi so najbolj znane Noetovo pijanstvo in nadangel Rafael (vogal proti zaporom), Adam, Eva in nadangel Mihael (osrednji vogal), oz. Salomonova sodba in nadangel Gabriel (vogal proti cerkvi). V ostalih motivih se mešajo zgodovina in mit, sveto in posvetno kot, da bi brali mešanico Svetega pisma in Ptolemejeve Tetrabiblije (astrološke prerokbe). 42 kapiteljev je zamenjano s kopijami ob obnovi v 19.st. Originali so razstavljeni v muzeju Doževe palače.
Porta della Carta, ob sami cerkvi sv. Marka, je monumentalni glavni vhod v Palačo, okrašen s skulpturami kardinalov na obeh straneh, nad vrati je dož Foscari, klečeč pred beneškim krilatim levom, nad njima je sv. Marko evangelist, čisto na vrhu Pravica.