Do leta 1303 je samostrelska praksa v mestu postala obvezna – vadilo se je v skupinah. Ker se je orožje podražalo in postalo bol kompleksno za uporabo, so bili profesionalni vojaki premeščeni na ladje ter prevzeli vlogo prodajalcev in veslačev. Podjetje »Noble Bowmen« je bilo ustanovljena v 14.st. in je služilo vojaškim ladjam in oboroženim trgovcem, ki so imeli ta privilegij, da so lahko spali v kapitanovi kabini.
Benteke so bile znane po svoji mornarici, ampak tudi vojsko so imele enako učinkovito. V 13.st. je večina italijanskih mest že najemala plačance, toda beneške čete so še vedno nabavljale vojake iz lagune, Dalmacije in Istre. V primeru sile so imeli v registru vse moške med 17 in 60 letom starosti in leta 1338 je bilo ocenjeno, da je 30.000 Benečanov sposobnih nositi orožje; veliko od teh je bilo izkušenih samostrelcev. V drugih italijanskih mestih pa so bili aristokrati in ostali bogatejši možje bolj izkušeni za konjeništvo.
Do leta 1450 so operirali z več kot tritisočimi beneškimi trgovskimi ladjami. Večina od teh se je bila v sili sposobna preobraziti v vojne ladje. Vlada je zahtevala, da je vsaka ladja nosila določeno število orožja (po večini samostrele). Tudi od trgovcev se je pričakovalo, da nosijo orožje in da so se pripravljeni bojevati. Rezerva petindvajsetih (kasneje stotih) vojnih ladij je bila vzdrževana v Arsenalu. Ladijski sužnji v srednjeveških Benetkah niso obstajali, veslači so sami prihajali iz samega mesta ali beneških posesti, posebej Dalmacije. Dolžniki so običajno odplačali svoje obveznosti z veslanjem na ladjah. Izkušnje v veslanju so bile vzpodbujene z raznimi tekmami in regatami.
V 15.st., ko so se ozemlje razširilo, je bila organizirana prva vojska, sestavjena iz vojakov po pogodbi. V zavezništvu s Firencami leta 1426 so se Benetke strinjale z nabavo 8.000 glav konjenice in 3.000 pehote v času vojne, v času miru pa 3.000 in 1.000. Kasneje v tem stoletju so bile sprejete uniforme z rdečimi in belimi črtami ter oblikovan sistem odlikovanja in pokojnin. Beneške kopne sile so bile smatrane kot najbolj učinkovite v Italiji, najbolj zaradi tradicije vseh razredov, ki so nosili orožje v bran mesta in uradno podprte z vojaškimi trening.
Ukazovalna struktura v vojski je bila drugačna od tiste v floti. Po starodavnem zakonu, noben aristokrat ni smel komandirati več kot 25 mož in tudi ko je bila v 14.st. predstavljena pozicija Generalnega kapitana, je še veno moral odgovarjati paleti dvajsetih »pametnih mož«.
S to politiko so se Benetke ubranile vojaškim prevzemom, ki so jih ostala italijanska mesta pogosto izkusila. Civilni komisar je spremljal vsako vojsko, z namenom nadzora – posebej nad plačanci. Beneška vojšaka tradicija je bila zelo pozorna; posebej so bili zainteresirani v doseganje uspeha z minimalnimi žrtvami in denarnimi odhodki, kot pa požemanjem slave.