Akademski most (Ponte Accademia) povezuje sestier Sv. Marka (v bližini cerkve San Vitale) in akademijo umetnosti. Prvotni most je bil zgrajen šele v 19. stoletju iz železa, nadomeščen z današnjim šele v 20. stoletju kot začasni most, je en od 4 mostov na Canale Grande.
Od 15. st. je beneški Senat razmišljal o gradnji več mostov čez Canale Grande, vendar je bilo več odpora kot podpore tej ideji, verjetno zato, da bi se ohranil romantični videz Benetk in čim večja povezanost mesta z vodo.
Šele, ko so Benetke padle pod tujo oblast, so prišleki, nevajeni prevozov s čolni, začeli graditi še druge mostove. Tako so Avstrijci na tem mestu, ob Akademiji lepih umetnosti (po kateri most tudi nosi ime), zaupali gradnjo svojemu strokovnjaku za železne mostove, Alfredu Nevillu, ki je l. 1854 postavil most s 23-imi stopnicami, popolnoma vodoraven in le 4 m nad gladino vode v Canalu Grande. Tako je nastal drugi most čez Canale Grande ter prvi v Italiji po metodi „Neville”, prvotno imenovan Ponte della Carita.
Dolgo je Benečane motila višina tega mostu, posebej ob „acqua alti” ali poplavi, ko se pod mostom ni dalo voziti z malo večjimi čolni. Na koncu so se odločili, da bodo razpisali natečaj za novi, kamniti most, kateri bi imel bolj prijazen, beneški videz. Ker je železni most tako ali tako bil popolnoma zarjavel in nevaren ter potreben obnove, so se odločili, da ga podrejo in na njegovem mestu postavijo začasni, leseni most, dokler ne bodo izbrali dokončno verzijo mostu z natečajem.
Začasni in provizorični most je l. 1933 postavil Eugenio Miozzi (zgradil je tudi tretji most čez Canale Grande, Ponte degli Scalzi), bistveno višji, kot je bil prvotni avstrijski most. Za vsak slučaj je predvidel tudi možnost obnove mostu po posamičnih delih tako, da ne bi bilo potrebe zapreti celoten promet ljudi čez Canale Grande. „Začasni” most stoji še danes na istem mestu, že večkrat obnovljen in v letih 1983-84 v celoti rekonstruiran. To je tudi edini leseni most v centralnem delu Benetk.