Cerkev San Francesco della Vigna je ena od dveh Frančiškanskih cerkva v mestu. Na mestu, kjer danes stoji cerkev, je bil pred tem večji nasad vinskih trt. Z namenom izgradnje samostana je Marco Zanni leta 1253 podaril zemljo cerkvi.

Prva cerkev na tem mestu je bila troladijska gotska cerkev, delo arhitekta Marino da Pisa. Samostan je gostil red Frati Minori dell Osservanza. Leta 1500 je bila v slabem stanju in potrebna obnove. Dva glavna vzroka za obnovo cerkve sta bila:- reforma v redu Frančiškanskih opazovalcev.

– družinska palača takratnega Doža (Andrea Gritti) je imela palačo v neposredni bližini.

Leta 1534 je Dož položil temeljni kamen. Streha je bila končana do leta 1554. Cerkev je oblikoval Jacopo Sansovino v renesančnem stilu z nasveti Frančiškanskega Frijarja Francesco Zorzi. Obliko cerkve je osnoval na številu 3 – tloris ladje ima sledeče mere:
– širina 9 korakov
– dolžina 27 korakov
– vsaka ladja je široka 3 korake

Notranjost
Vsaka kapela je bila prodana za 200 – 350 ducatov aristokratksim donatorjem. S tem so si kupili pravico do postavitve grba ter pokopa svoje družine. Za pravico do pokopa pod glavnim oltarjem je dož Andrea Gritti plačal 1000 ducatov. Leta 152 je Vettor Grimani skupaj s svojim bratom Kardinalom Marinom kupil pravico za izgradnjo fasade za cerkev.

Danes na cerkvi ni več sarkofagov dveh kardinalov ter enega apostola družine Grimani. Fasado cerkve je končno obdelal Andrea Palladio (1562). Notranjost je dokaz enostavnosti in resnosti frančiškanskega redu. Zgrajena je iz istrskega marmorja ter dioričnih stebrov.

V notranjosti cerkve se nahaja oltarski kip kiparja Dolfin – sveti pogovor Giovanni-ja Bellini. Kapela Badoer-Giustiniani, imenovana “preroki” s kipi Pietra Lombardo, prikazuje štiri evangeliste, katere je izdela Tullio Lombardo v sodelovanju z bratom Antonio.

Zunanjost
Izgradnja fasade je bila zaupana arhitektu Andrea Palladio celo desetletje kasneje (leta 1564). Garancija za beneško vzvišenost sta dve kapeli, kateri sta kasneje namenili za pogrebno kapelo družin, katere so prispevale k izgradnji.

Samostan
Samostan San Francesco della Vigna je svoje ime podedoval svoje ime iz lokacije, na kateri je bil zgrajen – vinograd. Dož Andrea Gritti je leta 1534 postavil temeljni kamen za samostan (na mestu danes zrušene cerkve) z namenom, da bi zadovoljili potrebe tistih, brez verskega centra.

Samostan je sestavljen iz dveh delov. Večji del je bil osnovan kot pokopališče. Na tem mestu so pokopali mnogo beneških plemičev. Legenda govori, da je na tem kraju našel pribežališče sam Marko Evangelist, s pozdravom “Pax tibi Marce Evangelista meus“, kateri je kasneje postal moto Beneške republike “Serenissima”. Danes se v obeh delih odvijajo razstave in koncerti. Dvorane se poslužujejo za namene razstav Beneškega Biennale.

Knjižnica
Knjižnica San Francesco della Vigna se nahaja v samostanu. Že leta 1260 so se v zgornji sobi zbirali mestni intelektualci, vendar so prvi zapisi o dejanskem obstoju knjižnice šele iz 2. avgusta 1437, ko je papež Eugenius IV odredil, da bodo knjige umrlih bratov hranili v samostanu. Andrea Bragantin in Girolamo Badoer sta v petnajstem stoletju podarila večje število knjig z namenom širitve knjižnice ter jo tako približati “laični” publiki.

Tudi ta knjižnica je bila žrtev divjaško-uničevalnih pohodov Napoleonove vojske. Leta 1877 so knjižnico  rekonstruirali. V zahvalo za vse donacije (meniške ter laične) je bila proglašena za beneško kulturno dediščino. Leta 1989 je bil v samostanu ustanovljen Inštitut za ekumenske študije San Bernardino.