Palača Dario (it. Palazzo Dario, lat. Palazzo Darius) se nahaja na križišču med Canale Grande ter Rio delle Torreselle. Hrbtni del palače meji na Campiello (slo majhen trg) Barbaro. Palača, zgrajena v Beneški gotiki, je bila leta 1486 dodelana v renesančnem stilu, v 19. stoletju so ji pa dogradili še neo-gotske balkone.
Uradni naslov palače je Dorsoduro 352.
Giovanni Dario je bil poseben poslanec beneškega doža, ki je 1479 v Konstantinopolisu uspel dogovoriti mir s turškim sultanom Mehmetom II. Kot nagrado za zasluge mu je Senat podaril staro gotsko palačo ob Canalu Grande, široko, kot je gondola dolga, za obnovo. Palačo je pričel obnavljati po vzoru arhitekta Pietra Lombardo, tajnika Beneškega Senata, diplomata ter trgovca. 1487 je Dario dokončal obnovo palače v zgodnjem renesančnem slogu. Posebej zanimivo je nesimetrično pročelje, podobno Ca d’Oru, v celoti pokrito z istrskim marmorjem, večbarvnimi marmornimi vložki, 80-imi okroglimi medaljoni ter napisom „Genio Urbis Ioannes Dario“, s katerim je oddal svojo čast „genialnemu” mestu.
Po Dariovi smti 1494 je njegovo nalogo prevzela nezakonska hčerka Marietta, poročena z Vicenzom Barbaro, sinom lastnika sosednje palače Barbaro v predelu Sv. Vitus. Kmalu po poroki je je bil Vicenzo Barbaro nasilno izključen iz Velikega sveta, Marietta pa je umrla za srčno kapjo. Njun sin Giaccomo je bil umorjen kot guverner na Kreti. Marietina sinova sta podedovala hišo leta 1522, pred tem si jo je deloma lastil senat za namestitev turških diplomatov. V začetku 18. stoletja je palačo kupil armenski trgovec z diamanti, Arbit Abdoll, ki je izgubil vso premoženje in umrl v revščini. Kmalu so ljudje ugotovili, da se nesreče dogajajo le lastnikom in ne gostom. Edina izjema je v 19. st. bil prijatelj angleškega znanstvenika Rawdon Browna, ki je v palači naredil samomor.
Zadnji lastnik iz družine Barbaro je bil Alessandro Barbaro (1764 – 1839), član najvišjega vladajočega organa Beneške republike, Koncil Desetih ter Svetovalec Aulico iz vrhovnega tribunala Verona. V 19. stoletju so palači dodali neo-gotske balkone. Ozadje palače, katera gleda proti trgu Barbaro je zgrajen v gotskem stilu petega reda. V 19. in 20. st. je palača doživela več predelav in obnov.
Veliko tega ne bi bilo povedati o njeni več kot 500-letni zgodovini, če se v tej mali, vendar prekrasni palači ne bi zgodila cela serija nesreč in smrti, s čemer si je pridobila neslaven vzdevek „hiša duhov” ali „prekleta palača”.
V 20. st. je naslednji lastnik, ameriški nepremičninski magnat Charles Biggs, zaradi javnih zgodb o njegovi homoseksualnosti moral zapustiti Italijo, nakar je njegov ljubimec v Mehiki storil samomor. Grofa Filippa Giordana delle Lanze je v palači s kipcem ubil njegov ljubimec Raul Blasich, kateremu se nato izgubi vsaka sled v Londonu. L. 1981 nasilni smrti ni ušel niti novi lastnik palače, Cristopher „Kit” Lambert, manager svetovno znane rock-skupine „The Who”. Prekletstvu ni ušel niti beneški poslovnež Fabrizio Ferrari, kateremu so propadli vsi posli, sestro Nicoletto so pa na kopnem našli nago in umorjeno. Ca Dario je nato kupil Raul Gardini, bogati lastnik italijanske kemične industrije, kateri si je, vpleten v politične spletke in podkupovanja, sodil s pištolo. In nazadnje, znameniti tenor Mario del Monaco, je le za las ušel smrti – ko se je vračal s sestanka, na katerem se je pogajal za nakup palače Dario, se mu je zgodila prometna nesreča, v kateri je bil hudo poškodovan. Takoj je odstopil od nameravanega nakupa, od tedaj je pa Ca Dario še vedno naprodaj…
Slučajnost? Nihče ne ve… Če je res, da vsaka beneška palača nosi v sebi breme preteklih časov, potem se to v nobeni ne manifestira na tako grob način, kot v Palači Dario. In tisti napis na pročelju „Urbis Genio Ioannes Dario”? Če se ga prebere kot anagram, se dobi sporočilo „Sub Ruina Insidiosa Genero” – nesreča tistim, ki pod to streho bivajo…