Benetke so bile kljub veliki konkurenci drugih mest v začetku 18. stoletja še vedno zelo bogate. Svoje bogastvo so Benečani tudi znali uživati s prirejanjem karnevalov, iger na srečo, plesov v maskah. V marsikaterem pogledu so tudi podpirali umetnost.
Med Francosko revolucijo, ko so vse ostale evropske države Francijo izolirale, so se Benečani odločili, da bodo ostali nevtralni. Tako so se Benečani hoteli Napoleonu leta 1795 ob vstopu v Italijo prikupiti, vendar jih je le-ta ponudil Avstriji. Ob Napoleonovi mirni zasedbi Benetk leta 1797 je Veliki svet izglasoval konec republike, kar je pomenilo, konec beneške ere. Za obdobje 8 let so bile predane v avstrijske roke, nato jih je Napoleon leta 1805 vključil v svoje Italjansko cesarstvo. V tem času so začeli Benetke temeljito obnavljati, vendar so pri tem Francozi temeljito izropali cerkve in samostane, iz katerih so odnesli premnoge umetnine.
Po dunajskem kongresu leta 1815 so Benetke pripadle Avstriji, letla 1829 so postale svobodna luka, zgradili so jezove, da bi zaščitili mesto pred plimo, poglobili so nekatere kanale zaradi pomorskega prometa. Mesto so z Milanom povezali z železniško progo, da so lahko prevažali blago v Italijo. Benečani Avstrijcev niso nikoli marali in so se jim leta 1848 v času uporov po vsej Evropi, tudi uprli. Za kratek čas so ponovno razglasili republiko. Avstrijci so 1848 zatrli upor Benečanov in ostali tam vse do leta 1866, ko so se Benetke združile z Italijo. Zaradi začetka masovnega turizma v 20. stoletju so v središču mesta nekatere kanale spremenili v pešpoti. Leta 1922 so odprli vrata prvi mednarodni razstavi umetnosti La Bienale, ki jo vsako drugo leto prirejajo še danes. V dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja so Benetke povezali s kopnim s cestnim in železniškim mostom – ponte della Liberta.